Kapelice, znamenja in križi

Klemenči križ

Svojo vlogo je imel za križev teden, ko katoliška cerkev praznuje vnebohod – križevo. Je eden od treh križev, od katerih so verniki šli v procesiji proti cerkvi. V tem tednu so včasih vsak dan hodili v cerkev. Prosili so za lepo vreme in dobro letino.
V »križevem tednu« je bila procesija tudi od Klemenčega križa do kapele Kristusa Kralja, kjer se je procesija vila najprej okoli cerkve, nato pa so šli v cerkev, kjer so molili litanije vseh svetnikov in bili pri maši.

Križi

Ko še ni bilo bank, so kmetje težko prigaran denar zakopavali. Velikokrat so na tistem mestu zgradili znamenje, saj si potem nihče ni upal kopati tam, ker bi ga doletela božja kazen, če bi oskrunil sveti kraj.
Zato se še danes govori, da je pod tem ali onim križem zakopan »šac«.

Ljudje so trdno verjeli v moč takega znamenja. To vidimo tudi v zgodbi o šaljivem dogodku, ki se še danes govori po vasi.

Po revoluciji v Rusiji je v Solčavo pribežal Rus Nikolaj. Nekaj časa je živel na Kolarjevem in s sosedovim fantom sta šla ponoči krast hruške na Strevčovo. Druga dva, ki sta vedela za njuno namero, sta ju šla pa strašit. Proti hruški sta metala kamenje. Pa je rekel Nikolaj: »Vidiš, kak zrele, kak padajo!«

Ko pa ga je enkrat le zadelo, je hitro ugotovil: »To ni gruška, to je kamen!« In ucvrla sta jo na vso moč proti domu. Seveda sta krivca za preplah vedela, kod bosta bežala, zato sta že čakala nad potom in ravno pravi čas zavalila po bregu pripravljeni rkelj. Nikolaj je mislil, da je krsta, zato je tekel še hitreje mimo križa naprej. Prijatelj, ki je bil pa zelo pobožen, ga je tolažil: »Če je božje, pri križu bo obstalo.«

Pa ni bilo božje in bežala sta kar po robidovju, da sta prišla domov vsa opraskana.

Pri križih je včasih rado strašilo.

Ko so šle ženske iz Podolševe nekoč v Solčavo k maši, je bilo še temno. S sabo so nesle laterno. Na Čelu pa čujejo korake za sabo. Pogledajo, posvetijo, pa ni bilo nič. Ko so šle naprej, so se koraki vedno bolj približevali, pri križu na Čelu pa so se naenkrat pojavili pred njimi. Le kako bi jih lahko kdo prehitel, ne da bi ga videle? Takrat jih je bilo pa pošteno strah.